izogníti se — ógnem se in ôgnem se dov. (ȋ ọ̑, ó) 1. z odmikom doseči, da se ne zadene ob kaj: izogniti se pešca; izogniti se avtomobilu; komaj se je izognil na desno, da ni prišlo do trčenja / v ulici se lahko izogneta dva avtomobila vozita drug mimo… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
implikácija — e ž (á) knjiž. kar je vsebovano, pa ne določno izraženo: razlagati implikacije / skušal se je izogniti političnim implikacijam ◊ filoz. zveza med stavki, ki povezuje odnos med razlogom in posledico … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izbégniti — em dov. (ẹ ẹ̑) knjiž. izogniti se, izmakniti se: morda bi bil lahko izbegnil nesreči, nesrečo; izbegniti odgovor / izbegnila ga je s pogledom; prim. zbegniti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izjegúljiti se — im se dov. (ú ȗ) slabš. zelo spretno, iznajdljivo izogniti se kaki dolžnosti, neprijetnosti: ne boj se zanj, ta se bo že izjeguljil … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izmúzniti se — em se tudi zmúzniti se em se dov. (ú ȗ) 1. uiti iz prijema: ribo je že držal, pa se mu je izmuznila / kladivo se mu izmuzne, zastar. mu izmuzne iz rok; pren. zmaga se jim je izmuznila iz rok 2. ekspr. naskrivaj, neopazno oditi: v ugodnem… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izogíb — a m (ȋ) redko glagolnik od izogniti se: pri izogibu sta vozova trčila / pisar. v izogib posledicam da se izognemo posledicam … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izogibljív — a o prid. (ȋ í) knjiž. ki se mu da izogniti: spor je izogibljiv … Slovar slovenskega knjižnega jezika
Karíbda — e ž (ȋ) knjiž., ekspr., v zvezi Scila in Karibda nevarnost: zavedal se je vseh Scil in Karibd pri prenosu romana na oder ∙ knjiž. priti med Scilo in Karibdo v položaj, ko se vsaj eni izmed dveh pretečih nevarnosti ne da izogniti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
máti — mátere ž, tož. máter, or. máterjo (á) 1. ženska v odnosu do svojega otroka: njegova mati še živi; nima očeta ne matere; spoštovati, ubogati mater; dobra, skrbna mati; draga, ljuba mati; očetova mati; spomini na mater; skrbi zanj kot mati… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
modróst — i ž (ọ̑) 1. lastnost modrega človeka: občudoval je modrost svoje žene; spoštovali so ga zaradi njegove modrosti; ekspr. človek velike modrosti / podvomili so o modrosti njegove odločitve primernosti, ustreznosti 2. kar vsebuje, izraža prodorno… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nadléžnik — a m (ẹ̄) star. nadležen človek: izogniti se nadležniku … Slovar slovenskega knjižnega jezika